Naslov:
Drenikova 24
1000 Ljubljana

Kontakt:
telefon: (01) 500 15 00
fax: (01) 500 15 22
e-pošta: info@zveza-gns.si

Uradne ure
8.00–15.00

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) je nevladna strokovna invalidska organizacija, ki si prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice oseb z okvaro sluha: gluhih, naglušnih in gluhoslepih ter oseb s polževim vsadkom. ZDGNS je reprezentativna invalidska organizacija s 6.497 člani, združenih v 13 medobčinskih društev. Kot izvajalka 11 posebnih socialnih programov na državni in lokalni ravni ima status društva v javnem interesu na področju socialnega varstva za osebe z okvaro sluha.

Zakoniti zastopnik Zveze je predsednik Mladen Veršič, podpredsednica Zveze in predsednica odbora naglušnih pa Jasna Urban.

• Statut ZDGNS
• Poslovnik ZDGNS

Zgodovino ZDGNS si lahko ogledate s klikom na povezavi. 

ZDGNS je reprezentativna invalidska organizacija s 6.497 člani, združenih v 13 medobčinskih društev. Kot izvajalka 11 posebnih socialnih programov na državni in lokalni ravni ima status društva v javnem interesu na področju socialnega varstva za osebe z okvaro sluha.

Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je nevladna neprofitna organizacija z javnimi pooblastili za tolmačenje za gluhe in gluhoslepe. Glavni cilj združenja je omogočanje pravice do tolmačenja po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika, spodbujanje pravic gluhih in gluhoslepih ter zagotavljanje strokovnosti tolmačev. Ustanovila ga je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, sodeluje pa z mednarodnimi organizacijami, kot sta EFSLI in Wasli.

Združenje tolmačev je organizirano kot zasebni zavod, organi združenja pa so:

Za naročilo tolmača slovenskega znakovnega jezika je treba upoštevati rok najmanj tri dni vnaprej. Izbirate lahko med tolmači, navedenimi na seznamu na uradni spletni strani združenja tolmačev. Za naročilo lahko pošljete SMS na številki 031 354 600 ali 031 752 554 med delovnim časom, izpolnite obrazec za naročanje tolmačev, ki je dostopen na spletni strani pod zavihkom "Potrebujem tolmača", ali pa se obrnete na Klicni center za osebe z okvaro sluha. Ta postopek omogoča preprosto in učinkovito zagotovitev tolmača, prilagojenega vašim potrebam.

Inštitut za slovenski znakovni jezik se povezuje s strokovnimi, vladnimi in laičnimi organizacijami ter posamezniki in skrbi za sistematični razvoj slovenskega znakovnega jezika. Njegova naloga je povezovanje Nacionalnega programa za jezikovno politiko in Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost ter sledenje usmeritvam dela iz omenjenih dokumentov. Konec leta 2015 je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije prejela odločbo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije o registraciji zveze kot raziskovalne organizacije ter Inštituta za slovenski znakovni jezik kot raziskovalne skupine.

Področja dela Inštituta za slovenski znakovni jezik:

Jezik je področje, pomembno za izobrazbeni in družbeni razvoj oseb z izgubo sluha, za bogatenje njihovih izraznih sposobnosti, za razvijanje talentov ter krepitev samozavesti in samopodobe. Vključeni v Hišo znakovnega jezika krepijo svoje komunikacijske, organizacijske in izvedbene kompetence, izboljšajo sporazumevalne kompetence, se seznanijo z zgodovino svojega jezika in strokovnimi zadevami, ki jih zanimajo, izboljšajo splošno razgledanost, na delavnicah razvijajo talente ali kakovostno preživljajo čas na ustvarjalnih delavnicah ob komunikaciji s sebi enakimi. Poleg tega jim omogočamo inkluzijo in sodelovanje, saj Hiša znakovnega jezika postaja središče, v katerem se lahko uporabniki družijo, pogovarjajo in kakovostno preživljajo čas. Zagotavljamo večjo dostopnost kulturnih dobrin, spodbujamo vključevanje v kulturne in druge dejavnosti, krepimo smisel uporabnikov za ustvarjalnost ter pomagamo gluhim umetnikom pri vključevanju in integraciji v širši kulturni prostor.

Z vpisom slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo je bil postavljen temelj za ureditev boljšega življenja in dela oseb z izgubo sluha. Hiša znakovnega jezika z različnimi dogodki in dejavnostmi pripomore k negovanju in ohranjanju kulture gluhih ter njeni promociji in popularizaciji v širši javnosti. Hkrati spodbuja medkulturno komunikacijo, razumevanje medkulturnih razlik in strpnost do drugačnosti ter se zavzema za odpravo predsodkov in različnih vrst diskriminacije, ki ovirajo enakopravno vključevanje gluhih v družbo. S Hišo znakovnega jezika spodbujamo ozaveščenost javnosti o jeziku in kulturi gluhih ter tako zmanjšamo razkorak med svetom gluhih in svetom slišečih.

Zakonodajo in pravice oseb z okvaro sluha si lahko ogledate s klikom na povezavo. 

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je gluhoto postavila visoko med najtežje invalidnosti človeka. Gluhota posameznika je določena z izgubo sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz, in sicer povprečno na ravni 91 dB ali več. V slovenskem knjižnem jeziku je gluhota definirana kot »lastnost, stanje gluhega« in »stanje človeka, ki ni sposoben dojemati zvokov, glasov« (Fran, SSKJ). Gluhota je torej resno stanje invalidnosti, zaradi katere je po svetu prizadetih približno 75 milijonov ljudi in ki onemogoča sprejemanje zvočnih informacij, s tem pa otežuje komunikacijo in ohranjanje socialnih stikov. Glavna težava gluhih posameznikov je občutek osamljenosti in izolacije v svetu slišečih zaradi omejene sposobnosti pogovora in komunikacije. Ker je človek družbeno bitje, je potreba po izražanju ena izmed temeljnih potreb.

V Sloveniji je gluhih približno 1500 oseb, od tega je okrog 1000 ljudi uporabnikov slovenskega znakovnega jezika. Gluhe osebe imajo pravico do uporabe tolmača slovenskega znakovnega jezika v vseh postopkih v državnih ustanovah.

Glede na surdološka merila se populacija gluhih deli na:

Vsaka od skupin ima posebne potrebe, še posebno glede govorno-socialne komunikacije in socializacije.

V to skupino spadajo gluhe osebe brez psihosocialnega doživljanja zvočnega sveta, ki so izgubile sluh takoj po rojstvu ali najpozneje do tretjega leta starosti. Zanje je značilno, da se niso naučile glasovno-jezikovnega sporazumevanja na podlagi slušnega doživljanja. Večina jih je skoraj nemih, zato jih zaradi te izrazito negativne posledice imenujejo »gluhonemi«, kar je zastarel izraz. Pri njih ni slušne (avditivne) in jezikovne (lingvistične) zaznave, zato je njihova osrednja komunikacija zaznavanje z vidom. Za govorno-socialno sporazumevanje uporabljajo neverbalni sistem komunikacije, predvsem kinetične oblike (znakovni jezik, gib, mimika, pantomima).

Prelingvalno gluhe osebe, ki komunicirajo le v znakovnem jeziku in ne artikulirajo govora, so zaradi težke razumljivosti in nezmožnosti komunikacije pogosto psihosocialno osamljene (»mentalni robinzonizem«).

Sem spadajo vse kasneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano, s poslušanjem, usvojile glasovno-jezikovno sporazumevanje. Sicer obvladujejo avditivne in lingvistične zaznave, vendar je zanje v dani situaciji pri glasovno-jezikovnem sporočilu sogovornika odločilen vizualni del. S sogovornikovega obraza in ustnic »preberejo« – odčitavajo glasovno sporočilo, pri čemer je v najboljših razmerah (frontalni pogled, jasen govor z odpiranjem ust, brez brkov), razumljenih 70 odstotkov sporočila, sicer pa bistveno manj.

Pravica do tolmača za slovenski znakovni jezik obsega:

Več informacij o vavčerjih in pogosta vprašanja si lahko preberete na spletni strani ZZTSZJ.

O pravici do tolmača odločajo centri za socialno delo. Center gluhi osebi na podlagi mnenja strokovne komisije izda odločbo, izkaznico in vavčerje za plačilo tolmačev. Na podlagi 21. člena Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/02) minister za delo, družino in socialne zadeve izdaja pravilnik o izkaznici in vavčerju za uveljavljanje pravice do tolmača za slovenski znakovni jezik.

Vavčer je plačilno sredstvo za stroške tolmačenja. Tolmač je upravičen tudi do povračila potnih stroškov. Stroške vavčerja krije Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti. Izkaznica je identifikacijski dokument, s katerim gluha oseba dokaže pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika. Izkaznice izdaja ministrstvo, ki je pristojno za invalidsko varstvo.

Klicni center za osebe z okvaro sluha deluje 24 ur dnevno vse dni v letu. Nastal je na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki storitve klicnega centra izvaja od leta 2009. S pomočjo klicnega centra lahko osebe z okvaro sluha stopijo v stik z zdravniki, javno upravo in vsemi drugimi javnimi ustanovami 24 ur na dan, dostopen pa je prek SMS-sporočil, e-pošte, spletnega klepeta, videoklica po računalniku in videoklica po telefonu. Klicni center uresničuje pravico gluhih in naglušnih, »da mora država invalidom zagotavljati javne informacije v njim dostopnih oblikah zapisa in v tehnologijah, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti, in to pravočasno ter brez stroškov za uporabnika« (21. člen Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov). 

Pred uporabo je potrebna le registracija, ki jo uredite na povezavi. Že registrirani uporabniki do storitev dostopajo na povezavi.

Splošne opredelitve naglušnosti ni. Definicija, ki se najpogosteje pojavlja v strokovni literaturi v zvezi z naglušnimi, pa pravi: »Naglušni so tisti ljudje, pri katerih je sluh, čeprav okrnjen, še vedno funkcionalen s pomočjo slušnega aparata ali brez njega.« Definicija ni popolnoma točna, ker ne upošteva stopnje okvare sluha in, kar je pomembnejše, ne upošteva funkcionalnih ravni in njihovih učinkov za način posameznikovega življenja.

Naglušnost povzročajo težave, ki izhajajo iz različnih delov ušesa (da se lahko določi mesto okvare, zdravniki uporabijo supraliminarne teste). Vzroke motenj sluha v otroštvu razvrščamo v obdobje, v katerem so bile zaznane težave (predporodne, obporodne in poporodne), v odraslosti pa so lahko vzroki posledica pogostih vnetij, raznih poškodb, starosti, izpostavljenosti hrupu, različnih bolezni ali zastrupitve.

Po statutu Mednarodne zveze naglušnih oseb pojem »naglušen« opredeljuje osebe, ki navadno komunicirajo z govorom in imajo izgubo sluha ter omejeno sposobnost poslušanja in razumevanja. Naglušnost je nevidna invalidnost, ki je ljudje ne opazijo, dokler ne stopijo v stik z naglušno osebo. Ker je svet, v katerem živimo, svet slišečih, je prilagojen ljudem, ki se dobro govorno izražajo, in na podlagi tega so merjene tudi šolske in poklicne zmožnosti. Po statutu Zveze je naglušna oseba posameznik z izgubo sluha od 31 do 95 % po Fowlerju, ki se pri sporazumevanju naslanja na ostanke sluha s slušnim aparatom ali brez njega, z ogledovanjem z ustnic in z drugimi akustičnimi ter psihosocialnimi prilagoditvami in čigar glavno sredstvo sporazumevanja je govor. Kot naglušne so opredeljene tudi kasneje oglušele osebe z izgubo sluha več kot 95 % po Fowlerju, če je ohranjena funkcija govora in poslušanja.

Pri naglušnosti gre za zoženje slušnega polja in moteno sporazumevanje s pomočjo govora, povprečna izguba sluha je manj kot 91 dB. Naglušnost razdeljujemo v različne stopnje:

Če se je naglušnost pojavila po rojstvu, ko se glasovni kod še ni popolnoma spontano razvil na temelju deficitnega sluha, je pri takih otrocih treba izvesti celovito demutizacijo, pri čemer se maksimalno izkoristijo ostanki sluha (s pomočjo slušnega aparata ali brez njega).

• Pravico imam slišati in razumeti.

Tinitus je pojav, pri katerem posameznik sliši zvoke, kot so zvonjenje, šumenje ali brenčanje, ki v resnici ne obstajajo v okolju. Ta pojav, izhajajoč iz latinske besede za zvonjenje, »tinnitus«, prizadene velik del svetovne populacije, vključno z 8 % Slovencev. Kljub temu da tinitus močno vpliva na kakovost življenja posameznika, sam po sebi ni bolezen, temveč simptom različnih zdravstvenih stanj, vključno s poškodbami, stresom in boleznimi. Zaznavanje zvokov se lahko razlikuje po glasnosti in tipu, od komaj opaznih do zelo motečih zvokov, ki preglasijo zunanje zvoke.

Sprva so menili, da tinitus izhaja iz poškodb v notranjem ušesu, danes pa razumevanje kaže na možgane, ki prejemajo spremenjene signale iz slušnega sistema. To vodi do nepravilne percepcije zvoka.

Tinitus je lahko posledica različnih vzrokov, kot so:

• Akustična poškodba: dolgotrajna izpostavljenost glasnemu zvoku lahko trajno poškoduje slušne celice.
• Starostna izguba sluha: prizadene do ene tretjine ljudi, starih nad 65 let.
• Poškodbe glave in vratu, eksplozije, vnetja ušes, kajenje in stres so tudi pogosti vzroki za tinitus.
• Ototoksična zdravila: tinitus lahko povzročijo nekatera zdravila, kot so aspirin, nekateri antibiotiki in kemoterapevtiki.

Kronični tinitus je pogosto povezan s psihološkimi težavami, kot so depresija in anksioznost, in se lahko poslabša v stresnih obdobjih. Teorije o vzroku za nastanek tinitusa se dopolnjujejo, saj lahko različne okvare in spremembe v slušnem sistemu vplivajo na percepcijo in čustveno reakcijo na zvok.

Pomembno je, da se za pravilno diagnozo in zdravljenje posvetuje s specialistom, kot je otorinolaringolog. 

• Skrb zase ob tinitusu 
• Pogovorne skupine za osebe s tinitusom

Študija z naslovom »Mapping Opportunities for Deafblind People Across Europe« iz leta 2014 je odkrila, da v 27 sodelujočih evropskih državah živi okrog tri milijone ljudi z gluhoslepoto. Gluhoslepota je specifična oblika invalidnosti, ki vpliva tako na vid kot na sluh, a se razlikuje od samostojnih stanj slepote ali gluhote. Izraz gluhoslepota se nanaša na vsako kombinacijo izgub sluha in vida, vključno s popolno ali delno izgubo teh čutov. Po nordijski definiciji gluhoslepota tako močno vpliva na posameznikove sposobnosti, da mu je za polno vključenost v družbo treba zagotoviti posebne storitve, prilagoditve okolja in/ali tehnološko podporo.

Razdelimo jo lahko na tri kategorije:

Vzroki gluhoslepote so raznovrstni in segajo od genskih sindromov do zapletov ob rojstvu ali pozneje v življenju. Prizadene lahko ljudi vseh starosti in kulturnih okolij ter je lahko posledica:

• genskih ali kromosomskih sindromov, na primer sindrom CHARGE, sindrom Alström, sindrom Bardet-Biedl, Downov sindrom, Usherjev sindrom, sindrom Cri du Chat, Prader-Willijev sindrom, Leberjeva kongenitalna amavroza, Wolframov sindrom, Refsumov sindrom;
• predporodnih ali prirojenih dejavnikov, Kot so prirojene rdečke, citomegalovirus ali prirojena toksoplazmoza;
• dejavnikov po rojstvu, vključno z asfiksijo, meningitisom, hudimi poškodbami glave, možgansko kapjo, tumorji;
• zapleti pri nedonošenčkih;
• neznani ali nediagnosticirani vzroki: pri nekaterih osebah vzrok za gluhoslepoto ostaja neznan ali ni določen.

Za boljše razumevanje delovanja polževih vsadkov je pomembno vedeti, kako zvok potuje do možganov. Zvok iz naše okolice vstopi v uho, kjer se pretvori v obliko, ki jo možgani lahko obdelajo. Potovanje zvoka se začne pri zunanjem ušesu, od koder se prenaša do bobniča v srednjem ušesu, kjer zvok povzroča vibracije. Te vibracije se prek slušnih koščic prenesejo do polža v notranjem ušesu, kjer lasničaste celice pretvorijo vibracije v električne signale. Ti signali nato potujejo po slušnem živcu do možganov.

Kadar je potovanje zvoka na kateri koli točki moteno, lahko to vodi v zmanjšano sposobnost sluha ali celo gluhost. Ljudje z zmanjšano sposobnostjo sluha, znani kot naglušni, si lahko pomagajo s slušnimi aparati. Tisti, ki tudi s pomočjo slušnih aparatov ne morejo slišati, se štejejo za gluhe. Takrat je rešitev polžev vsadek, ki omogoča zaznavanje zvoka ljudem z gluhostjo, saj obide poškodovani del notranjega ušesa in neposredno stimulira slušni živec. Polžev vsadek je primeren za otroke, mladostnike in odrasle z dovolj razvitim ušesom za sprejem elektrode in nepoškodovanim slušnim živcem.
Polžev vsadek je elektronska naprava, ki zunanje zvoke pretvarja v električne signale, razumljive možganom, s čimer električno stimulira notranje uho. Sestavljen je iz zunanje in notranje komponente.

Zunanji deli vključujejo:

Notranji deli vsebujejo:

• Pogovorne skupine za osebe s polževim vsadkom (in tiste, ki se zanj še odločajo).
• Ko slušni aparat ni več dovolj - Polžev vsadek