Znakovni jezik
Slovenski znakovni jezik
Slovenski znakovni jezik je znakovni jezik, ki ga uporabljajo osebe z izgubo sluha na območju Republike Slovenije. Znakovni jezik je naravno sredstvo za sporazumevanje gluhih oseb, ki pri komunikaciji opazujejo in uporabljajo ustnice, mimiko obraza, lego in postavitev telesa ter predvsem premikajoče se prste. Znakovnega jezika ne uporabljajo le gluhi in naglušni, ampak navadno tudi osebe v njihovem ožjem družinskem krogu in tolmači, ki govorjeni jezik pretvarjajo v kretnje in nasprotno.
Natančno število govorcev znakovnega jezika ni znano. Vsaka država, včasih pa celo določena pokrajina, ima svoj znakovni jezik. Tudi v znakovnem jeziku se izoblikujejo narečja in različne socialne zvrsti jezika.
Slovenski znakovni jezik ima svojo strukturo, ki pa ni enaka slovenskemu govorjenemu jeziku, kar pomeni, da slovenščine ne moremo dobesedno prevajati v kretnje.
Slovenski znakovni jezik z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika daje gluhim osebam možnost, da uporabljajo slovenski znakovni jezik (v nadaljevanju: znakovni jezik) kot jezik medsebojnega sporazumevanja in naravno sredstvo za sporazumevanje ter kot njihovo pravico, da so informirani v njim prilagojenih tehnikah.
Zakon gluho osebo opredeljuje kot osebo, ki je povsem brez sluha, oziroma osebo, ki zaradi otežkočenega sporazumevanja uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik.
Slovenski znakovni jezik kot jezik sporazumevanja v Sloveniji uporablja okoli 1500 gluhih oseb. Z njim se ohranjajo jezikovne različnosti posameznih območij v Sloveniji in kultura gluhih.
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika
Znakovni jezik je po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki je bil sprejet leta 2002, jezik sporazumevanja gluhih oseb oziroma naravno sredstvo za sporazumevanje gluhih oseb. Gre za vizualno-znakovni jezikovni sistem z določeno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok ter prstov in mimiko obraza.
Način sporazumevanja močno vpliva na kulturo in jezik gluhe skupnosti ter posameznikov v tej skupnosti. Pri gluhoti lahko govorimo o dveh kulturah oziroma dveh jezikih. Po sprejetju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika se ta uveljavlja na vseh področjih zasebnega in javnega življenja.
Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb. Prav tako ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v vseh drugih življenjskih okoliščinah, v katerih je gluhota zanjo ovira pri zadovoljevanju njenih življenjskih potreb. Gluhe osebe imajo v skladu z omenjenim zakonom pravico biti informirane v njim prilagojenih tehnikah.
Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika v slovenski govorjeni jezik in tolmačenje slovenskega govorjenega jezika v slovenski znakovni jezik opravljajo certificirani tolmači slovenskega znakovnega jezika. Certificirani tolmač je polnoletna oseba, ki ji je bil izdan certifikat v skladu s predpisi, ki urejajo nacionalno poklicno klasifikacijo, in je vpisan v register tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Hiša znakovnega jezika
Jezik je področje, pomembno za izobrazbeni in družbeni razvoj ljudi z izgubo sluha, za bogatenje njihovih izraznih sposobnosti, razvijanje talentov ter krepitev samozavesti in samopodobe. Osebe, vključene v Hišo znakovnega jezika, krepijo svoje komunikacijske, organizacijske in izvedbene kompetence, izboljšajo sporazumevalne kompetence, se seznanijo z zgodovino svojega jezika in strokovnimi zadevami, ki jih zanimajo, izboljšajo splošno razgledanost, na delavnicah razvijajo talente ali kakovostno preživljajo čas na ustvarjalnih delavnicah ob komunikaciji s sebi enakimi.
Poleg tega omogočamo inkluzijo in sodelovanje, saj Hiša znakovnega jezika postaja središče, v katerem se lahko uporabniki družijo, pogovarjajo in kakovostno preživljajo čas. Zagotavljamo večjo dostopnost kulturnih dobrin, spodbujamo vključevanje v kulturne in druge dejavnosti, krepimo smisel uporabnikov za ustvarjalnost ter pomagamo gluhim umetnikom pri vključevanju in integraciji v širši kulturni prostor.
Z vpisom slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo je bil postavljen temelj za urejanje boljšega življenja in dela oseb z izgubo sluha. Hiša znakovnega jezika z različnimi dogodki in dejavnostmi pripomore k negovanju in ohranjanju kulture gluhih ter njeni promociji in popularizaciji v širši javnosti.
Hkrati spodbuja medkulturno komunikacijo, razumevanje medkulturnih razlik in strpnost do drugačnosti ter se zavzema za odpravo predsodkov in različnih vrst diskriminacije, ki ovirajo enakopravno vključevanje gluhih v družbo. S Hišo znakovnega jezika spodbujamo ozaveščenost javnosti o jeziku in kulturi gluhih ter tako zmanjšamo razkorak med svetom gluhih in svetom slišečih.
Inštitut za slovenski znakovni jezik
Inštitut za slovenski znakovni jezik se povezuje s strokovnimi, vladnimi in laičnimi organizacijami in posamezniki ter skrbi za sistematični razvoj slovenskega znakovnega jezika. Njegova naloga je povezovanje Nacionalnega programa za jezikovno politiko in Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost ter sledenje usmeritvam dela iz omenjenih dokumentov. Konec leta 2015 je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije prejela odločbo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije o registraciji zveze kot raziskovalne organizacije ter Inštituta za slovenski znakovni jezik kot raziskovalne skupine.
Področja dela Inštituta za slovenski znakovni jezik so:
• razvoj slovenskega znakovnega jezika,
• slovar slovenskega znakovnega jezika,
• učbeniki in slovarji slovenskega znakovnega jezika,
• knjige v slovenskem znakovnem jeziku,
• strokovna didaktična gradiva,
• slovnica slovenskega znakovnega jezika,
• center za izobraževanje na področju slovenskega znakovnega jezika,
• prenašanje znanja slovenskega znakovnega jezika.