2. člen (otroci s posebnimi potrebami)

Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

8. člen (tolmač)

(1) Gluhim in naglušnim otrokom, ki so usmerjeni v vzgojno-izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, prilagojene programe vzgoje in izobraževanja, v posebne programe vzgoje in izobraževanja ali v vzgojne programe, in se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku ter imajo v odločbi o usmeritvi določeno pravico do tolmača slovenskega znakovnega jezika, izvaja tolmačenje v obsegu ur, kot ga določi strokovna skupina v individualiziranem programu, učitelj oziroma vzgojitelj za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku ali tolmač slovenskega znakovnega jezika.

13.c člen (vzgojitelj za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku in vzgojitelj za delo z gluhoslepimi)

Vzgojitelja za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku in vzgojitelja za delo z gluhoslepimi za dodatno strokovno pomoč otrokom v vrtcu zagotavljajo zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ali ga vrtec zagotovi preko pogodbe o zagotavljanju storitev, za katere povračilo uveljavlja pri ministrstvu, pristojnem za predšolsko vzgojo.

15.a člen (učitelj ali vzgojitelj za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku in učitelj ali vzgojitelj za delo z gluhoslepimi)

Gluhim in naglušnim dijakom, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku ter imajo v odločbi o usmeritvi določeno pravico do tolmača slovenskega znakovnega jezika, izvaja tolmačenje v obsegu ur, kot ga določi strokovna skupina v individualiziranem programu, učitelj ali vzgojitelj za komunikacijo v slovenskem znakovnem jeziku ali tolmač slovenskega znakovnega jezika.

Podpora gluhim in naglušnim študentom
Po Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika imajo gluhi in naglušni študentje pravico do dodatnih ur tolmača znakovnega jezika zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem; tako imajo namesto 30 ur pravico do 100 ur tolmačenja na leto.

Teh 100 ur je namenjenih za študentovo osebno uporabo, ki se nanaša na njegov študij (npr. skupinsko delo z drugimi študenti za pripravo seminarske naloge, izvajanje raziskave za seminarsko nalogo), niso pa namenjene za obiskovanje vaj in predavanj.

Isti zakon namreč v 11. in 12. členu opredeljuje tudi pravico do tolmača znakovnega jezika oz. drugega ustreznega načina sporazumevanja v javnih službah in tudi v vseh drugih življenjskih okoliščinah, v katerih gluhota pomeni oviro pri zadovoljevanju potreb. Na podlagi teh določb bi morale vse tiste fakultete, ki so javni zavodi oz. so pridobile koncesijo, gluhim študentom na njihovo prošnjo zagotoviti tolmača znakovnega jezika oz. drug ustrezen način sporazumevanja na vajah in predavanjih ter pri drugih obveznih oblikah opravljanja študijskih obveznosti.

Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar
1. Obojestranska hujša naglušnost:
     a) skupna izguba sluha od 60 % do 70 % po Fowler‐Sabinu: 40 %  
     b) skupna izguba sluha nad 70 % do 80 % po Fowler‐Sabinu: 50 %
     c) skupna izguba sluha nad 80 % do 90 % po Fowler‐Sabinu: 60 %
2. Obojestranska hujša okvara sluha nad 90 % po Fowler‐Sabinu: 70 %
3. Popolna izguba sluha na obeh ušesih: 80 %
Za popolno izgubo sluha se šteje izguba sluha nad 95 % po Fowler‐Sabinu.

17. člen (tehnični pripomočki za premagovanje komunikacijskih ovir)

(1) Invalidi s senzornimi okvarami lahko poleg pripomočkov, ki so jim zagotovljeni na podlagi drugih predpisov, glede na osebne potrebe uveljavljajo sofinanciranje tudi drugih tehničnih pripomočkov, ki jih potrebujejo v življenju za premostitev komunikacijskih ovir za omogočanje varnega in samostojnega življenja ter jih predvsem uporabljajo za dostopnost do informacij, sporazumevanje in prilagoditev življenjskega okolja (v nadaljevanju: tehnični pripomočki).

23. člen (klicni center za osebe z okvaro sluha)

(1) Za omogočanje komuniciranja in pridobivanja informacij v prilagojenih tehnikah s področja državnih organov, organov lokalne samouprave, izvajalcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb ter storitev javne narave se za osebe z okvaro sluha vzpostavi klicni center.

8. člen (komunikacijski dodatek)

Ne glede na pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona se lahko gluhemu, slepemu ali gluhoslepemu uporabniku, ki potrebuje izmed storitev osebne asistence iz prejšnjega člena samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu, tudi če ne izpolnjuje pogoja najvišje starostne meje iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona, odobri osebna asistenca v obsegu 30 ur na mesec. Uporabnik lahko namesto osebne asistence izbere denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki je določen v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

13. člen: Pravica do zaposlitvene rehabilitacije

(1) Zaposlitvena rehabilitacija je pravica invalida do posameznih storitev iz 15. člena tega zakona v obsegu, na način in v trajanju, opredeljenem v rehabilitacijskem načrtu. 

(2) Invalid lahko uveljavlja pravico do zaposlitvene rehabilitacije, če nima pravice do enakih storitev po drugih predpisih.