Že od nekdaj so gluhi zahtevali priznanje svojega materinega jezika – kretnje, čemur je stroka nasprotovala. Zveza je že od leta 1979 dalje organizirala številne seminarje, na katerih je bila stalnica učenje znakovnega jezika. Na seminarjih so sodelovali predstavniki društev, zaposleni na zvezi in društvih, učitelji iz šolskih centrov in različni strokovnjaki. Temu so sledili tečaji za učenje znakovnega jezika, ustanovitev sekcije tolmačev (prvi predsednik ga. Darja Holec 1983) in medijska podpora znakovnemu jeziku v medijih zveze. Zveza je vsa leta predlagala, naj država sprejme Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Na zvezi smo pripravili prve izpite za tolmače, ki so praktični del izpita opravljali leta 1985 ob sprejemu statuta zveze.
Javnost je jezik gluhih začela spremljati v TV oddaji Prisluhnimo tišini, ki jo je zveza skupaj z TV Koper, začela predvajati leta 1980. Željo gluhih po prvi tovrstni oddaji sta udejanila predsednik zveze Jože Ribič in sekretar Aljoša Redžepovič, na sestanku na TV Koper. Takratni direktor Dušan Fortič in Črt Škodlar sta izrekla podporo temu projektu, ki je bil deležen velike pozornosti tako v Sloveniji, kot tudi v Jugoslaviji in Italiji (do koder je segal signal TV Koper).
Zveza je bila pobudnik in izdajatelj prve knjige o kretnjah, imenovane Govorica rok. Ta priročnik sta napisali Ljubica Podboršek in Meri Moderndorfer. Priročnik je že leta 1990 doživel ponatis. V letu je 1994 je bilo več usposabljanj za tolmače znakovnega jezika, tako da smo ob koncu leta v Sloveniji dobili 16 novih tolmačev. Čeprav so novi tolmači velikokrat naleteli na odklonilna stališča sogovornikov oralne metode, je vendar danes totalna komunikacija sprejeta kot ena generalnih metod dela in sporazumevanja z gluhimi.
Da bi poglobili to dejstvo, je ZDGNS skupaj s šolskimi centri leta 1986 sklicala posvet o usposabljanju slušno prizadetih na Slovenskem. Še vedno pa so obstajale dileme in razhajanja ob tem problemu. Stroka, zbrana v izobraževalnih institucijah, še vedno ni podpirala uvajanja znakovnega jezika v izobraževanje gluhih in ni sprejela predloga predstavnikov gluhih in Zveze za uvajanje znakovnega jezika v šole.
Slovenska Zveza je zaradi tega v sodelovanju z jugoslovansko zvezo še isto leto organizirala posvet z mednarodno udeležbo o Problematiki totalne komunikacije in organiziranju gluhih in naglušnih. Namen in naloga posvetovanja je bila; celostno obravnavanje zapletene slovenske in mednarodne problematike o govorni komunikaciji gluhih in naglušnih oseb z vidika totalnega pristopa ter z namenom, te osebe čim uspešneje vzgajati, izobraževati, rehabilitirati in socialno integrirati. Posvetovanje je bilo namenjeno gluhim in naglušnim osebam, udeležencem iz tujine, staršem gluhih in naglušnih otrok, strkovnjakom, surdologom in defektologom zainteresiranim strokovnjakom ter odgovornim predstavnikom iz prosvete, zdravstva in socialnih služb. Predsednik organizacijskega odbora je bil mag. Aljoša Redžepovič, sekretar pa prof. dr. Zvonko Juras. V organizacijskem odboru so sodelovali še uporabniki in številni strokovnjaki iz tedanje skupne države. Na posvetovanju je bilo 426 udeležencev, iz Jugoslavije, Danske (Nils Abiltrup), Nemške demokratične republike (predsednica organizacije Gerda Libernicke), Velike Britanije (direktor Kraljevega inštituta za gluhe g. Michael Whitlam), Italije, ZDA (podpredsednik Gallaudeta – Univerze za gluhe dr. Mervin D. Garretson, direktor Rochester Colegea dr. William Castle) in mnogi drugi ugledni strokovnjaki. Prvič sta se tudi uradno srečala predsednik svetovne organizacije gluhih g. Dragoljub Vukotić in predsednik mednarodne organizacije naglušnih g. Cristopher Shaw. Ob končanem posvetu so bila sprejeta številna priporočila, med katerimi je bilo tudi priporočilo, naj se sprejema filozofija totalne komunikacije kot najbolj human strokovno – znanstveni dosežek na področju surdologije in rehabilitacije gluhih in naglušnih oseb. Jezik znakov in gest se sprejema enakopravno z glasovnim jezikom. Je naravni jezik sporazumevanja prelingvalno gluhih in hudo naglušnih. Številni časopisi v mnogih državah so pisali o tem posvetu. Med njimi tudi časopis Kraljevskega narodnega inštituta za gluhe (December 1986, št. 11). Povzemamo: “Komunikacija za vse je koncept, ki se zdi nesporen. Vsi bi morali imeti pravico izbirati, ali želimo komunicirati, in v okviru razumnih meja, tudi izbirati, kako bomo to opravili. Tak koncept je totalna komunikacija, ki je bila predmet mednarodnega posveta v Ljubljani v organizaciji Zveze društev slušno prizadetih Slovenije od 29. 09. do 01. 10. 1986. Sporočilo konference je bilo jasno: Gluhi ljudje imajo vso pravico izbirati njim najbolj ustrezno metodo komunikacije, ne pa da jim jo diktirajo strokovnjaki.”
Ta posvet je imel bistven pomen na poti k sprejemu Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki pa je bil žal sprejet šele leta 2002.
