Po svetu živi okoli 75 milijonov gluhih, v Sloveniji 1500, od tega je okoli tisoč uporabnikov slovenskega znakovnega jezika kot prvega jezika.
Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je gluhota ena najtežjih invalidnosti. Gluho osebo opredeljuje izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na ravni 91 dB ali več. Zaradi okvare sluha imajo gluhe in težko naglušne osebe velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, ustvarjajo, delajo ali preživljajo prosti čas, kar lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti.
Senzorni invalidi oziroma invalidi sluha imajo “izgubo ali omejitev možnosti za enakopravno in samostojno sodelovanje na mnogih področjih družbenega življenja: pri informiranju, komunikaciji, izobraževanju, političnem udejstvovanju (…) zaradi pomanjkljivosti oz. neprilagojenosti v okolici” (Konvencija OZN o pravicah invalidov)
Čeprav gluhi v svetu veljajo za skupino težje prizadetih invalidov, se v Sloveniji še vedno uporabljajo določila zveznega samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar iz leta 1983, ki gluhe uvršča v 70-odstotno telesno okvaro, zaradi česar jim ni priznan status invalida, nimajo pravice do tehničnih pripomočkov, do invalidnine…
Posledice gluhote
Gluhota je nevidna invalidnost, ki ni samo telesna (anatomska in fizična) nepovratna poškodba, ampak vključuje tudi pomanjkanje slušnega doživljanja, kar ima številne posledice: somatske, psihične in socialne zaradi omejene zmožnosti glasovno-jezikovne komunikacije. Za gluhe osebe se štejejo tudi tiste osebe, ki za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik.
Posledice gluhote so odvisne od vzrokov in okvar in od tega, kako uspešno se je oseba po okvari sluha rehabilitirala. Gluhota lahko povzroča osamljenost, oseba zavrača podporo okolice, se umiku v notranjost in ima stalen občutek izoliranosti in ogroženosti. Gluha oseba je vseskozi stisnjena v kot informacijske blokade, je v podrejenem položaju od slišečih informatorjev in ima venomer občutek odvisnosti, kar posledično vpliva na nezaupanje do slišečih.
Sporazumevanje gluhih v svojem, slovenskem znakovnem jeziku, možnost bivanja in druženja v skupnosti sebi enakih, ter vključevanje v širšo družbo s pomočjo tolmača SZJ in drugih komunikacijskih pripomočkov, je ključnega pomena pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb in ohranjanje mentalnega zdravja gluhih.
Glede na surdološke kriterije se populacija gluhih deli na:
- prelingvalno gluhe osebe,
- postlingvalno gluhe osebe in
- naglušne osebe (prelingvalno in postlingvalno)
Vsaka ima specifične potrebe, še posebej glede govorno-socialne komunikacije in socializacije.
Prelingvalno gluhe osebe
V to skupino spadajo gluhe osebe brez psihosocialnega doživljanja zvočnega sveta, ki so izgubile sluh takoj po rojstvu ali najkasneje do tretjega leta starosti. Zanje je značilno, da se niso naučile glasovno-jezikovnega sporazumevanja na podlagi slušnega doživljanja. Večina jih je skoraj nemih, zato jih zaradi te izrazito negativne posledice imenujejo “gluhonemi”, kar je zastarel izraz. Pri njih ni slušne (avditivne) in jezikovne (lingvistične) zaznave, zato je njihova osrednja komunikacija zaznavanje z vidom. Za govorno-socialno sporazumevanje uporabljajo neverbalni sistem komunikacije, predvsem kinetične oblike (znakovni jezik, gib, mimika, pantonima).
Prelingvalno gluhe osebe, ki komunicirajo le v znakovnem jeziku in ne artikulirajo govora, so zaradi težke razumljivosti in nezmožnosti komunikacije pogosto psihosocialno osamljene (“mentalni robinzonizem”).
Postlingvalno gluhe osebe
Sem sodijo vse kasneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano, s poslušanjem, osvojile glasovno-jezikovno sporazumevanje. Te sicer obvladujejo avditivne in lingvistične zaznave, vendar je zanje v dani situaciji pri glasovno-jezikovnem sporočilu sogovornika odločilen vizualni segment. S sogovornikovega obraza in ustnic »preberejo« – odčitavajo glasovno sporočilo, pri čemer je v optimalnih pogojih (frontalen pogled, jasen govor z odpiranjem ust, brez brk), razumljeno 70 odstotkov sporočila, sicer pa bistveno manj.
